Kako poznavanje tesnobe (anksioznosti) ter vzpostavitev stika s sabo vodita v svobodno življenje brez vsakodnevnih borb

Ali verjameš:

– da moraš tesnobo (anksioznost) odganjati

– se ji izogibati

– za večno odpraviti iz svojega življenja?

Žal te takšno prepričanje ujame v začarani krog s še več tesnobe.

S pravimi informacijami in vajami ti bom pokazala, kako je lahko tesnoba naša velika učiteljica in kako lahko kljub tesnobi živimo svobodno in mirno življenje. 

Tečaj te skozi skrbno pripravljene korake (faze) vodi, da dosežeš premirje s svojo tesnobo, spet vzameš svoje življenje v svoje roke, posledično zaživiš bolj svobodno in mirno življenje. 

Tečaj obsega 8 online srečanj po eno uro vsake 7 dni preko Zoom aplikacije. 

Srečanja so didaktične narave, zato se ne boš izpostavljal/-a udeleženim, ampak boš poslušalec/-lka, ki doma aktivno izvaja vaje. 

Za tečaj ne potrebuješ predznanja. 

Na vsakem srečanju bomo najprej pogledali nove informacije, poglede ter razumevanje, v drugem delu pa bomo čas namenili različnim vajam. 

Za srečanja potrebuješ računalnik, zvezek in pisalo. 

Posnetek celotnega srečanja skupaj z vajami za doma te bo čakal v Facebook skupini. Ključne vaje bodo vodene z avdio posnetkom. 

V Facebook skupini bomo ves čas med srečanji zbirali vprašanja, na katera vam bom odgovorila 1x tedensko.

Če se srečanja ne boš mogel/-la udeležiti ob določeni uri, ne skrbi. Posnetek te bo čakal v FB skupini in ga boš lahko predelal/-a ob svojem času.

Kot večina psihoterapevtov sem tudi jaz izbrala ta poklic zaradi notranje potrebe po celjenju čustvenih ran ter potrebe po osebnosti rasti. Moja tesnoba je bila dolgo zakopana pod vzorcem depresivnosti, umika in pod telesnimi simptomi. Počasi sem skozi delo na sebi in vzporedno skozi psihoterapevtsko delo z mojimi strankami, ki so v večini prihajale zaradi težav s tesnobo, prihajala v stik s svojo tesnobo, ki je na najgloblji ravni povezana z občutkom zapuščenosti iz otroštva. S poglobljenim študijem tesnobe ter praks, ki pomagajo ob tesnobi, sem vzporedno pomagala sebi ter res mnogim osebam, ki so prihajale po pomoč v mojo terapevtsko sobico. Spontano je nastal program, ki ga že 13 let izvajam v individualni psihoterapiji, sedaj pa ga želim skozi online tečaj približati širši množici. 

Ponuditi ga želim več osebam, ker praksa kaže, da je tesnobe med ljudmi vedno več. Tečaj je krasna oblika, saj zdravljenje tesnobe največkrat ne zahteva poglobljenega psihoterapevtskega dela na sebi temveč mentalni zasuk v razumevanju tesnobe ter poznavanje praks, ki novo razumevanje podprejo ter povabijo um in telo v stanje pomirjenosti. 

Tečaj je razdeljen v 5 modulov, ki so hkrati faze spremembe, h katerim se boš lahko vedno znova vračal/-a.

Vrednost posameznega modula: 

1. PRIDOBIVAM IN ŠIRIM RAZUMEVANJE TESNOBE (85€)  
2. POVEZUJEM SE S SABO IN UMIRJAM SVOJ ŽIVČNI SISTEM (215€)
3. UREJAM SVOJE VSAKODNEVNO ŽIVLJENJE (85€)
4. POVEZUJEM SE S SVOJIM OTROŠKIM DELOM (300€)
5. PRAZNUJEM USPEHE (85€)

SKUPAJ: 770€

Redna cena tečaja bo najmanj 270€. 

Cena za to izvedbo je 170€. 

Prijava za zgodnje ptičke do 27.3. je 150€.

Možnost plačila na obroke in sicer 3×60€.

V ceno ti pripada tudi 20 minutni online posvet z mano. 

Skupaj bomo dosegli:

• boljše razumevanje tesnobe in telesnih odzivov
• spoznavanje načinov, kako bolje opazovati in razumeti sebe
• učenje, kako tesnobo obrniti sebi v prid
• bolj svobodno in mirno življenje.

Po tečaju ti bodo dostopni vsi posnetki tečaja z vsemi vsebinami, h katerim se boš lahko vračal/-a.

Prav tako ti ostanejo avdio vaje vseh tehnik sproščanja in prisotnosti ter vaje z otroškim delom, ki se jih bomo učili.

Po izkušnjah s strankami iz moje terapevtske sobe vem, da ti predstavljen tečaj lahko pomaga, tudi če:

• si poskusil/-a že mnogo stvari in niso delovale
• si ujet/-a v začarani krog tesnobe že dalj časa
• se ti zdi, da nimaš dovolj časa se posvetiti sebi
• se ti zdi, da nisi dovolj močan/-na za pot spremembe.

PRIJAVA NA TEČAJ: http://subscribepage.io/LZSL80

Pričevanja oseb, ki so šle z mano individualno skozi program (po fazah programa): 

1. PRIDOBIVAM IN ŠIRIM RAZUMEVANJE TESNOBE 

»Zavedanje, da je tesnoba povezana z mojimi nerealnimi strahovi, ter da se ne more zgoditi nič, kar bi lahko ogrozilo moje življenje, je bil prvi korak do mojega okrevanja.« (Monika, 30)

»Razumevanje tesnobe je prvi in najbolj važen korak pri življenju s tesnobo. Pri tesnobi gre za ne usklajeno delovanje telesa in uma in ko to dvoje znamo obvladovati, pomeni da tudi tesnobo obvladujemo.« (Dean, 42)

»Čeprav je naravna reakcija, da se želimo izogniti situacijam, ki nam povzročajo tesnobo, dolgotrajno izogibanje le krepi občutek nemoči in lahko privede do poslabšanja tesnobe.« (Ema, 45)

2. POVEZUJEM SE S SABO IN UMIRJAM SVOJ ŽIVČNI SISTEM 

»S čuječnostjo umirim svoje misli, se osredotočim na svoje telo ter se bolj zavedam sedanjega trenutka. Moje telo se ob tem sprosti, ter zmanjša anksioznost.« (Monika, 30)

»Čuječnost mi pomaga predvsem da se skušam osredotočiti na tu in zdaj, da se ne obremenjujem z preteklimi situacijami. Seveda me tudi zelo sprosti.« (Dean, 42)

»S čuječnostjo poskušam povečati zavedanje o mislih, občutkih in telesnih senzacijah v trenutku, ko se tesnoba pojavi. S tem zmanjšam preganjanje z nenehnimi negativnimi mislimi in delam na temu, da sprejmem neprijetne občutke, ne da bi se z njimi borila.« (Ema, 45)

3. UREJAM SVOJE VSAKODNEVNO ŽIVLJENJE 

»Sproščajo me sprehodi v naravi in šport. V procesu okrevanja sem se navadil predvsem drugače sprejemati okolje in ljudi okoli sebe, postal bolj umirjen in tudi na sebe sem začel drugače gledati, se imam bolj rad.« (Dean, 42)

»Če želiš kaj spremeniti je potrebno najprej začeti pri svojih življenjskih navadah in ugotoviti katera ti najbolj paše in ti pomaga pri boljšem počutju. Uravnotežen urnik (kolikor se da) je zelo pomemben saj je potrebno najti dovolj časa tudi za posvečanje samemu sebi (tukaj spadata tudi bioritem glede spanja in prehranjevanja). Skušam se družiti s pozitivnimi ljudmi in se udeleževati raznih prijetnih in pozitivnih dogodkov. Tudi hobiji mi zelo pomagajo saj mi dajo občutek vrednosti in polnosti kjer spadajo tudi tehnike za obvladovanje stresnih situacij.« (Ema, 45)

4. POVEZUJEM SE S SVOJIM OTROŠKIM DELOM 

»Sama sebe se iz otroških let spominjam zelo pozitivno, nasmejano. Ko zagledam v mislih sliko nasmejano sebe v otroških letih, se pomirim in si rečem, da bo vse vredu.« (Anita, 32 let)

»Pri procesu zdravljenja se vedno znova vračam k “otroškemu” delu sebe saj vem, da vsa moja bolečina in anksioznost izhajata od tam. S tem ko dam otroškemu delu sebe vso ljubezen, varnost in podporo, katere nisem dobila v otroštvu, celim vse moje rane ter si s tem pomagam preboleti travme iz otroštva.« (Monika, 30)

»Zavedanje otroških ran pomaga predvsem da razumem, da ni bilo odvisno od mene, če sem kot otrok trpel in da se ne krivim zdaj, ampak da skušam razumeti situacijo nastalo takrat.« (Dean, 42)

»Zavedanje otroških ran mi pomaga osvetliti korenine trenutkih težav, omogoči mi celjenje starih ran (tudi take na katere sem pozabila) in mi pomaga izboljšati odnos do sebe.« (Ema, 45)

5. PRAZNUJEM USPEHE

»Zdaj vem, da tesnobo lahko obvladujem. Kljub temu, da sem včasih res na trenutek zgubljena in precej tesnobna, se znam umirit in pridet k sebi. Misel na to, da bom ok, ker sem že bila ok, me najbolj postavi na tla.«  (Anita, 32 let)

»Danes pride do tesnobe le v redkih primerih in zahvaljujoč res trdemu delu na sebi in pravi podpori v obliki psihoterapije tesnobo obvladam takoj ter se je ne bojim. Zame je sedaj tesnoba del življenja, ki ga razumem in sprejmem.« (Monika, 30)

»Danes je moj odnos do tesnobe tak, da ko jo začutim,  ji potihem povem: “Vidim te, slišim te, v redu je” in sama od sebe počasi izgine.« (Dean, 42)

»Moj odnos do tesnobe je danes sprejemanje le te kot del življenja, poskusiti zmanjšati intenzivnost in pogostost napadov tesnobe in poskusiti živeti polno življenje kljub občasnim težavam.« (Ema, 45)

PRIJAVA NA TEČAJ: http://subscribepage.io/LZSL80

Najbolj pogosta vprašanja mojih strank:

1.Koliko se bom morala izpostavljati skupini?

V skupini se ne bo potrebno izpostavljati.

Čeprav je izpostavljanje del procesa okrevanja, se v tečaju ne bo potrebno dodatno izpostavljati, ker le ta ni terapevtska, temveč učna skupina. Namen je torej pridobivanje znanja ter skupna vadba tehnik, medtem ko bo vaša kamera lahko izklopljena. 

2. Imam veliko željo po spremembi, ampak hkrati močan strah pred njo – ali bom zmogla?

Seveda.

Strah pred spremembo je zelo naraven strah vsakega med nami. Razlog tiči v naših možgančkih, ki na ta način, da razvijajo navade, avtomatizme, poskušajo le preživeti. Lahko ti zagotovim, da če boš ta čas res posvetil/-a sebi, svojemu okrevanju, bo sprememba prišla sama od sebe.

3. Veliko stvari sem že poskusil/-a, pa nič ni delovalo. Ali se mi sploh še splača poskušati?

 Ja, splača se.

Vsaka oseba si v stiski najprej poskuša pomagati sama, zato verjamem, da si že marsikaj poskusil/-a in to je dobro. Večina je pri meni iskala pomoč v tej fazi, se z mano kljub temu marsikaj novega naučila, spoznala in na koncu praznovala uspehe.

4. Kaj pa če bom med tečajem začutila, da potrebujem več podpore, več stika s terapevtom?

Vsakemu udeležencu med tečajem pripada 20 minutni individualni online posvet.

Lahko se zgodi, da boš med tečajem doživljal/-a večje stiske ali krizo in bi potreboval/-a več podpore. Zato vsakemu udeležencu med tečajem pripada 20 minutni individualni online posvet, na katerem vas usmerim, kako naprej. Vsekakor bom popolnoma dostopna za podporo v živo ali online, ki ni vključena v ceno tečaja.

Tečaj je zate, če:

• doživljaš katerokoli obliko tesnobe (anksioznosti)
• čutiš, da se v iskanju pomirjanja tesnobe vedno znova znajdeš v začaranem krogu
• iščeš znanje, kako si sam/-a pomagati ob tesnobi (anksioznosti)
• si želiš spremembe v življenju
• si želiš več občutke svobode in miru v vsakodnevnem življenju
• se ne želiš s svojo življenjsko zgodbo izpostavljati drugim osebam.

Tečaj ni zate, če: 

• čutiš, da v procesu sprememb in soočanja s tesnobo potrebuješ več podpore, spodbude ter občutka varnosti od terapevta. V tem primeru me kontaktiraj, da se dogovoriva za individualno psihoterapijo.

PRIJAVA NA TEČAJ: http://subscribepage.io/LZSL80

ČUJEČ(N)O MEDITACIJO sem odkrila, ko je v mojo psihoterapevtsko prakso prihajalo vse več oseb s tesnobo (anksioznimi motnjami). Kako deluje? Tesnoba je vedno povezana z našimi predstavami za prihodnost glede na naše pretekle izkušnje. Rečemo lahko, da so ob tesnobi naše misli v preteklosti ali v prihodnosti. Ko usmerjamo našo pozornost na svoje telo (občutke ali dihanje) in okolico, v kateri se ta hip nahajamo, nas to zavedanje pripelje v trenutek tukaj in sedaj, torej v sedanjost. Takrat naš um dojame, da smo v resnici varni, telo pa mu v hipu sledi in preklopi na parasimpatični del avtonomnega živčnega telesa, ki je med drugim odgovoren tudi za sprostitev.

Čuječ(n)a meditacija je torej zavestna osredotočenost na zvoke, vonje, okus, druge telesne občutke ali na dihanje. Lahko jo izvajamo tudi v hoji, ko smo na sprehodu osredotočeni le na stvari, ki nas obdajajo: barve, svetloba, sence, zvoki, vonji. V čuječ(n)i meditaciji pa opazujemo tudi naše misli in ko opazimo, da so se spontano pojavile (kar misli vedno se), zavestno preusmerimo pozornost nazaj na naša čutila.

Meditacija je torej konstanten proces usmerjanja pozornosti. Če takšen proces izvajamo dovolj redno, znanstveno dokazano krepimo nevronske povezave v čelnem režnju, kjer je doma naša zavest. Dolgoročno nam to prinese več prisotnosti v življenju, več miru, boljše vpoglede v naše življenje, boljše odločitve in seveda manj tesnobe. Sliši se krasno,ne?:-)

Info 040552797; ribic.sasa@gmail.com

Krasna dopolnitev joga nidri pri zdravljenju telesa in duha je PREPONSKO DIHANJE. Preponsko dihanje je naše naravno dihanje v sproščenem stanju (torej večino dneva), ki pa je pri mnogih rezervirano le še za nočni počitek. Če opazujemo dihanje otrok, bomo opazili, da dihajo s trebuščkom. Odrasli smo s sodobnim načinom življenja večino dneva v »high« beta možganskem valovanju, ob čemer se v kri sproščajo višje količine adrenalina in kortizola, naše dihanje pa postane hitro, plitko, usmerjeno v zgornji del prsnega koša. Tako dihanje je primerno za kardio fizično vadbo nikakor pa ne za npr. delo v pisarni. Hitro plitko dihanje je lahko tudi posledica travmatskih doživetij, ko zaradi nepredelanih večjih travm ali zaradi konstantnega strahu v otroštvu postane naše privzeto dihanje. Poznajo ga tudi osebe z anksioznimi motnjami in težavami.

Ko večino dneva ne dihamo sproščeno s prepono temveč plitko, hitro in zgolj z zgornjim delom dihal, v prvi vrsti telo in možgane prikrajšamo za kisik, posledično upočasnimo metabolizem, telo se ne čisti in ne zdravi optimalno. Hkrati se preko živca vagus ujamemo v povratno zanko, saj žlezam z notranjim izločanjem ves čas sporočamo, da smo v stresu kar ponovno vodi v hitro in plitko dihanje.

Kadar opazite, da dihate hitro, plitko in z zgolj z zgornjim delom dihal, se ustavite za nekaj minut. Usedite se v udoben pol sedeč položaj, zaprite oči in svojo pozornost usmerite v trebušno prepono (poglejte na sliko, kje točno v telesu leži). Ko imate svojo pozornost na delu telesa, kjer leži prepona, se bo preponski dih zgodil samodejno. Kaj ni čudovito preprosto?! Ko sem prvič poskusila, sem bila popolnoma navdušena!

Kako veste, da je dih preponski? Predvsem boste opazili, da se je razširil spodnji del reber in da se je zgodil blagodejen dih s polnimi pljuči. POZOR! Mnogi »tutorials« vas bodo učili, da napolnite z zrakom trebušno votlino ali da vdihnete v trebuh, vendar ni nujno, da vas bodo takšna navodila vodila v pravilni preponski dih.

Info 040552797; ribic.sasa@gmail.com

Pot spremembe se začne z ZAVEDANJEM, da imamo težavo, oviro ali z zavedanjem, da od življenja ali sebe želimo kaj več. Sliši se precej logično, ampak velikokrat za obrambnimi mehanizmi, ki smo jih nezavedno razvili skozi življenje (da nam pomagajo seveda), ne vidimo našega resničnega jaza in naših resničnih potreb. Zato nas včasih obiščejo »prijazni zvončki« v obliki tesnobe, depresivnosti, razdraženosti, telesnih simptomov idr., ki nam pridejo povedati, da je čas, da se ustavimo, si prisluhnemo in gremo morda na pot spremembe.

Na tej točki se začne proces SPREJEMANJA. Ja, drugi korak na poti spremembe je sprejemanje. V procesu osebnostne (in tudi duhovne) rasti se pravzaprav učimo sebe sprejemati v celoti ali celosti kot smo: z vsemi svojimi ranami in žalostjo, z  zamerami in jezo, sprejemati svoje obrambne mehanizme ter simptome, sprejemati svoje najbolj primarne potrebe in tudi darove. To je najdaljši, najtežji a tudi najbolj zanimiv ter navdihujoč del poti spremembe.

In končno se zgodi SPREMEMBA! Ponavadi kar sama od sebe, čez noč, velikokrat je najprej niti ne opazimo. Morda nam bo kdo rekel: »Hej, spremenil/-a si se!« In v srčku začutimo veselje ter hvaležnost: za zavedanje, za sprejemanje, za spremembo.

Info 040552797; ribic.sasa@gmail.com

Kako mi je pri srcu ta dan! Ne samo, da je krasen datum v meni ljubi jeseni, vedno mi obudi lepe spomine na leta, ko sem kot nadobudna pedagoginja in kasneje študentka psihoterapije delala na Ozari (NVO na področju duševnega zdravja). Na Ozari smo se s sodelavci, prostovoljci in uporabniki programa na ta dan še posebej skrbno pripravili, se ga skupaj veselili in ga praznovali. Ja, praznovali! Kljub temu, da smo v poslanici navadno opozarjali na razširjenost težav v duševnem zdravju, na pomanjkanje prepotrebne pomoči na vseh nivojih, smo v naši skupnosti ta dan slavili druženje, medsebojno pomoč in podporo, zdravilno odpiranje drug drugemu, povezanost, kreativnost in humor… torej, duševno zdravje. Vedno znova se s hvaležnostjo v srcu spomnim dragocenih trenutkov, dragocenih stikov in dragocenega učenja ter izkušenj.

In kako smo danes kot družba na področju duševnega zdravja? S še višjimi statistikami, s še večjimi potrebami, dolgimi čakalnimi vrstami, s samoplačniškimi storitvami za marsikatero dejavnost na tem področju, premalo sredstvi… Zato je še posebej pomembno, da govorimo o duševnem zdravju, da ga spodbujamo, da demistificiramo duševne motnje in destigmatiziramo osebe, ki imajo težave v duševnem zdravju.

Kako bi sama v tem trenutku definirala duševno zdravje? Duševno zdravje je, ko so vsa področja našega življenja živa, pretežno stabilna in zadovoljujoča. Če pa katero področje trenutno šepa, imamo vire (sposobnosti, moč, voljo, socialno mrežo…), da to življenjsko področje na novo postavimo, razvijamo ali (vsaj) osmislimo trenutno situacijo, se z njo pomirimo. Ko smo pretežno zadovoljni in pomirjeni. Ko zmoremo dajati in prejemati. Ko imamo dovolj srečnih trenutkov in dovolj smeha v našem vsakodnevnem življenju. Ko čutimo, da smo kos življenjskim izzivom. Zdaj se ustavim;.)

Ob Svetovnem dnevu duševnega zdravja vam želim vse to in še kaj, kar bi sami dodali!

Nekaj let nazaj sem v svoji individualni psihoterapevtski praksi (ena na ena) opazila porast klientk/-ov z anksioznimi motnjami (v nadaljevanju tesnobo). S to težavo je prihajalo vse več žensk, mladih in moških (ki se sicer ne odločajo za psihoterapijo tako pogosto kot ženske). Takrat se je spontano začela moja pot poglabljanja razumevanja tesnobe in učenja o njej. Opazovala sem vzorec klientk/-ov in razmišljala, da je stanje tesnobe res hudo psihofizično stanje, ki pripelje v psihoterapijo tudi osebe, ki si v svoji stabilnosti nikoli ne bi mislile, da bodo tovrstno pomoč potrebovale.

Ampak kaj sproži tako močno in nenadno tesnobo v nekem obdobju življenja? Pri mlajših osebah sem opazila vzorec težkega soočanja z življenjskimi izzivi na pragu odraslosti (odnosi, študij, delo …) Pri osebah v srednjih letih se je ponavljal vzorec nekakšne izčrpanosti od vsega preveč…, ko se v življenju nabere preveč stvari, preveč skrbi, preveč odgovornosti in z vsem tem preveč vsakodnevnega stresa ter premalo sprotne sprostitve. Obema skupinama (mladi in starejši) so skupne nekatere osebne lastnosti, ki so jih kot obrambne mehanizme razvili že v otroštvu: pridnost, natančnost, doslednost, perfekcionizem, ustrežljivost, ugajanje, visoka odgovornost. Pod naštetimi obrambnimi mehanizmi se največkrat skrivajo občutki ne sigurnosti, ne varnosti, ne samozavesti ali celo nevrednosti.

Po statistikah trpi za različnimi anksioznimi motnjami (panična motnja, socialna anksiozna motnja, posamezne fobije, OKM, generalizirana anksiozna motnja) različen procent prebivalstva glede na regijo: globalno v svetu 4% ljudi (po Covid pandemiji tudi do 25% več), V Evropi (2011) 14%, v Sloveniji približno 6% odraslih. Med vsemi duševnimi motnjami so anksiozne motnje najbolj pogoste. Glede na izkušnje s klienti v individualni praksi bi rekla, da so številke še višje, saj mnogi ne poiščejo pomoč pri zdravniku, temveč v privatnih psihoterapevtskih praksah (vsaj v Sloveniji).

Hvaležna sem za to pot raziskovanja, učenja, soustvarjanja mnogih osebnih varnih prostorov.

Opazila sem, da se v naši šoli učitelji ne pogovarjajo z učenci o smrti, ko do nje pride. Do otrok seveda pride informacija in potem se o tem pogovarjajo med seboj. Kar nakazuje na njihovo potrebo o tem, da bi o smrti govorili. Krasno bi bilo, če bi imeli odraslega sogovornika, ki bi vodil pogovor o smrti.

Situacijo v šoli mirno preslikamo na splošen odnos do smrti v naši družbi danes. Kot mnogi življenjski procesi je tudi smrt institucionalizirana. Umiranje in priprava na pogreb so popolnoma umaknjeni iz kroga bližnjih, ostane nam le še obred pogreba, ki je skupaj z izrekanjem sožalj dolg morda tri ure. V osrčju Istre kjer živim, še ohranjajo običaj, da osebe, ki so poznale umrlega, obiščejo družino, prinesejo kaj sladkega, z njimi posedijo in obujajo spomine na drago osebo. To je del obredja, ki nam je nekoč osmišljalo smrt kot neizogibni del življenja.

Zdi se, da bolj ko odmikamo smrt od življenja (ne samo z njeno institucionalizacijo, ampak tudi z marketinškim mitom o večni mladosti in nesmrtnosti), močnejši postaja strah pred njo. Strah pred smrtjo je popolnoma naraven in ni nič narobe z njim saj nas v marsikateri situaciji zaščiti, varuje. Problematičen nastane, ko nas v obliki tesnobe začne hromiti v vsakodnevnem življenju. In zgleda je le te vedno več prisotne med ljudmi.

Cenjeni eksistencialni psihoterapevt Irvin D. Yalom je napisal krasno knjigo o strahu pred smrtjo z naslovom »Strmenje v sonce«. V njej osmišlja strah pred smrtjo kot tisti motivator, ki nam v resnici lahko bogati življenje, spodbuja osebno rast, krepi naše medosebne odnose, odnos do sebe in do sveta.

Podobno kot je davno že zapisal slovenski pesnik Anton Aškerc v svoji »Čaši nesmrtnosti«:

Leka iščeš, mladi Abduraman,
leka rad bi, ki nesmrtnost daje,
pil zdravilo, ki ti večnost daje?
Iskal leka takega pri vračih,
iskal že si ga pri čarodejih –
prevarili pa so vsi te kruto …
Sam imaš jo, čašo čarodejno,
sam naredi pitje si nesmrtno!
Čaša tvoja je – življenje tvoje!
Sam napolni z večnosti jo lekom!
Čaša tvoja je življenje tvoje.