Pot do boljših osebnih odnosov

Ob finančni in gospodarski krizi se večinoma poudarja zgolj probleme povezane s premoženjskim stanjem, vendar ne gre zanemariti niti psihološkega vidika oziroma posledic, ki jih lahko pusti kriza na duševnem zdravju ljudi. Tovrstne posledice za zdaj niso množično navzoče, a večji razmah pričakujejo v prihodnjih mesecih, saj so psihološki učinki krize razpoznavni šele z zamikom. »Za ljudi je že sam razglas recesije v vsakem primeru depresivno svarilo« pove na začetku najinega intervjuja Saša Ribič, univ. dipl. pedagoginja in sistemska psihoterapevtka, sicer pa tudi dejavna članica izolske Borze znanja, ki deluje znotraj Mestne knjižnice Izola, v okviru katere Saša Ribič in njeni sodelavci iz Centra za psihoterapijo in psihosocialno pomoč iz Kopra mesečno prirejajo predavanja in delavnice na temo duševnega zdravja, medosebnih odnodov in osebnostne rasti.

• Saša, so vas v zadnjem obdobju že obiskali ljudje, ki jim je kriza/recesija »zagrenila« življenje?

Lahko potrdim le, da so med profili, ki se ukvarjajo s psihosocialno pomočjo, napovedi, da bo v prihodnosti vedno več ljudi potrebovalo psihoterapijo. Mislim pa, da je najprej naša vloga psihoterapijo ljudem približati kot možnost zdravljenja in celjenja, zato se že vnaprej zahvaljujem za tale intervju. Naša izkušnja je, da z vsakim prispevkom oziroma predstavitvijo koga nagovorimo, da potem pokliče; potreba je morda premagala strah in tabu: “Psihoterapija je samo za tiste, ki imajo resne težave v duševnem zdravju!” Ljudje morajo najprej pri sebi prepoznati potrebo po spremembi, močno željo, da se nekaj premakne v njihovem življenju. Le takrat bo psihoterapija uspešna.

• Kaj torej je psihoterapija? Kako pomagate osebam, ki pridejo k vam?

Ko govorim o “nas” naj najprej povem, da smo skupina psihoterapevtov z Obale pred dobrim letom ustanovili društvoCenter za psihoterapijo in psihosocialno pomoč Koper z namenom, da javnosti predstavimo in ponudimo psihoterapijo na enem mestu. V ta namen imamo odprto telefonsko številko 030 924 599. Prihajamo iz različnih psihoterapevtskih smeri, sama pa sem sistemska družinska psihoterapevtka, zato vam bom psihoterapijo predstavila iz perspektive sistemske psihoterapije. Delam s posamezniki, pari in družinami, vedno z vidika, da je posamezna oseba del ožjega, torej družinskega, in del širšega sistema, ki vplivata nanjo in na katera povratno vpliva tudi vsak posameznik. Zakaj je to pomembno? Včasih imamo občutek, da nas življenje s svojimi področji kar vozi skozi čas in da nimamo moči in vpliva teh področij (to je lahko npr. delo ali partnerski odnos) spreminjati. Počutimo se nemočne karkoli narediti. Med psihoterapijo, ki je zaupni pogovor med terapevtom in osebo (klientom), osvetlimo drugačen pogled na našo aktivnost kot možnost spreminjanja našega življenja. Med pogovorom s terapevtom osvetlimo svoj problem, ga pogledamo z različnih perspektiv, lahko iščemo in odpravljamo vzroke zanj. Vendar smo hkrati usmerjeni v cilj, v tisti čisto konkretno pozitivno spremembo, ki si jo želimo. To je vizija, ki si jo lahko predstavljamo z vsemi slikami, zvoki in občutki, kot smo to pogosto počeli, ko smo bili še otroci. Zato je moje prvo vprašanje klientu vedno: “Kaj bo drugače v vašem življenju, ko boste zadnjič stopili skozi vrata te sobe?” Ko imamo vizijo in konkreten cilj oz. izhode, skupaj iščemo tiste vire moči in zdrave dele, ki vam lahko pomagajo pri doseganju spremembe. Potem sledi vaša aktivnost. Psihoterapija je vaše delo in vaša sprememba. Mi vas pri tem usmerjamo, spremljamo, spodbujamo, vam pomagamo, da gre v za vas pravo smer.

• Kdo torej prihaja k vam? Kakšne težave pomagate reševati?

Posameznikom, parom in družinam pomagamo do bolj zadovoljivih odnosov. Pomagamo, da začutijo, kaj želijo v življenju in se tja tudi usmerijo. Da osebnostno zorijo in se spreminjajo v bolj zadovoljne in samozavestne osebe (posameznike). Pomagamo v duševnih stiskah kot so npr. depresija, tesnoba, panični napad, motnje hranjenja, odvisnosti idr. Psihoterapija lahko pomaga odpravljati tudi nekatere telesne simptome in bolečine, ki so povezane z nezadovoljstvom v življenju. Kot družinska psihoterapevtka pomagam družinam, katerih otroci trpijo s simptomi kot so na primer močenje postelje, nemirnost, pretirana žalost in apatija ali obsesivno kompulzivne motnje, težave pri učenju in drugimi. Naj poudarim, da se psihoterapija ne izključuje z zdravljenjem z zdravili in da je v tem primeru potrebno tudi naše sodelovanje z zdravniki.

• Kaj v okviru Centra za psihoterapijo in psihosocialno pomoč Koper pripravljate za to jesen?

V oktobru bomo nadaljevali s predavanji na različne aktualne teme osebnostne rasti, medsebojnih odnosov, odnosa do življenja, težav in reševanja le teh. Nadaljevali bomo tudi z delavnicami za manjše skupine, s katerimi smo maja in junija v okviru ciklusa predavanj že uspešno začeli. To so delavnice na teme: prevare, zdravje – več kot odsotnost bolezni, delavnica za starše, medsebojni odnosi in komunikacija. Na različnih osnovnih šolah bomo v okviru projekta “Družinski center za psihoterapijo in psihosocialno pomoč” izvajali “Šolo za iniciativne starše”, ki bo potekala v obliki rednih interaktivnih izkustvenih delavnic za starše vrtčevskih in osnovnošolskih otrok. Ves čas pa seveda izvajamo individualno, partnersko in družinsko psihoterapijo.

• In za konec?

Želela bi si, da bi se več družin odločilo poiskati pomoč, saj so simptomi, ki se pojavijo pri otroku, navadno le odsev odnosov v družini (med partnerjema ali med starši in otroci), psihoterapija pa je uspešna ravno v izboljšanju osebnih odnosov in komunikacije. Ta proces pa seveda vsak družinski član začne pri sebi, pri svojem odnosu do samega sebe in svojega življenja. Samo zadovoljni posamezniki lahko imajo zadovoljne odnose.OBJAVLJENO: Mesečnik PN Istra, 26. Avgust 2009 – št.8

Kako delujejo naši možgani: imago partnerska terapevtka svojim parom razloži, kako delujejo naši možgani, ki so sestavljeni iz dveh delov. Prvi del, ki je evolucijsko star že milijone let, skrbi samo za to, da gleda, ali je ta, ki stoji nasproti mene, moj sovražnik ali prijatelj. Ta del se lahko pomiri samo, če je varen. Zato določena struktura dialoga, ki jo imago partnerski terapevt uči, paru omogoča, da ta del možganov ne “popeni” prehitro. Potem je pa še drugi del možganov, to so novi možgani, ki nam omogoča, da smo odrasli, da smo samozavestni in lahko izbiramo, kaj bomo počeli. Že samo s to razlago se par tako umiri, da vidi, da se ne bo treba strinjati s tem, kar bosta slišala, če se bosta želela razumeti. Ker cilj ni strinjanje, ampak razumevanje.

Preberi celoten intervju