Kategorija: Odnosi in družina

KAKO JE S SMRTJO V NAŠI DRUŽBI?

Simbolična fotografija – smrt in izguba

Opazila sem, da se v naši šoli učitelji ne pogovarjajo z učenci o smrti, ko do nje pride. Do otrok seveda pride informacija in potem se o tem pogovarjajo med seboj. Kar nakazuje na njihovo potrebo o tem, da bi o smrti govorili. Krasno bi bilo, če bi imeli odraslega sogovornika, ki bi vodil pogovor o smrti.

Situacijo v šoli mirno preslikamo na splošen odnos do smrti v naši družbi danes. Kot mnogi življenjski procesi je tudi smrt institucionalizirana. Umiranje in priprava na pogreb so popolnoma umaknjeni iz kroga bližnjih, ostane nam le še obred pogreba, ki je skupaj z izrekanjem sožalj dolg morda tri ure. V osrčju Istre kjer živim, še ohranjajo običaj, da osebe, ki so poznale umrlega, obiščejo družino, prinesejo kaj sladkega, z njimi posedijo in obujajo spomine na drago osebo. To je del obredja, ki nam je nekoč osmišljalo smrt kot neizogibni del življenja.

Zdi se, da bolj ko odmikamo smrt od življenja (ne samo z njeno institucionalizacijo, ampak tudi z marketinškim mitom o večni mladosti in nesmrtnosti), močnejši postaja strah pred njo. Strah pred smrtjo je popolnoma naraven in ni nič narobe z njim saj nas v marsikateri situaciji zaščiti, varuje. Problematičen nastane, ko nas v obliki tesnobe začne hromiti v vsakodnevnem življenju. In zgleda je le te vedno več prisotne med ljudmi.

Cenjeni eksistencialni psihoterapevt Irvin D. Yalom je napisal krasno knjigo o strahu pred smrtjo z naslovom »Strmenje v sonce«. V njej osmišlja strah pred smrtjo kot tisti motivator, ki nam v resnici lahko bogati življenje, spodbuja osebno rast, krepi naše medosebne odnose, odnos do sebe in do sveta.

Podobno kot je davno že zapisal slovenski pesnik Anton Aškerc v svoji »Čaši nesmrtnosti«:

Leka iščeš, mladi Abduraman,
leka rad bi, ki nesmrtnost daje,
pil zdravilo, ki ti večnost daje?
Iskal leka takega pri vračih,
iskal že si ga pri čarodejih –
prevarili pa so vsi te kruto …
Sam imaš jo, čašo čarodejno,
sam naredi pitje si nesmrtno!
Čaša tvoja je – življenje tvoje!
Sam napolni z večnosti jo lekom!
Čaša tvoja je življenje tvoje.

Categories: Duševno zdravje, Odnosi in družina

Ko ima težave otrok, ima težave družina

Zdi se, da starši (in stroka) še vedno v veliki meri na otroka s »čustvenimi ali vedenjskimi težavami« (jaz rajši uporabim besede otrokovi čustveni in vedenjski odzivi) gledamo kot na malega bolnika, ki ga je treba ozdraviti, popraviti, prevzgojiti in potem vrniti v družino (medicinski model). Premalo se zavedamo, da otrok živi v določenem okolju, z določenimi stiki in odnosi ter se nanje odziva na načine, ki so njemu blizu in ki jih zmore.

Tako velikokrat doživim, da na družinsko psihoterapijo starši zmotno pripeljejo otroka, mladostnika s pričakovanji, da se bomo v terapiji ukvarjali samo z otrokom, se pogovarjali samo o njemu, z njim in težave bodo izginile. Ko terapijo zelo hitro usmerim na starše, kot edine zmožne, da zares spreminjajo, vplivajo na družinsko življenje na vseh nivojih, se večinoma skrijejo za svoje obrambne zidove in pogosto ne pridejo več. S takim vedenjem, odzivi in prepričanji nalagajo otroku ogromno odgovornost za srečo in zdravje v družini. Seveda starši tega ne počnejo nalašč. Tako stališče je pač še vedno prevladujoče v družbi in žal še vedno pogosto tudi v stroki.

Zakaj torej družinska psihoterapija?

  • Da preusmerimo pozornost z otrokovih simptomov na iskanje rešitev.
  • Da ozavestimo vire moči celotne družine, da bodo zmogli korake k rešitvam.
  • Da s starši poiščemo prave vzroke za otrokove čustvene in vedenjske odzive ter jih z vso odgovornostjo odraslih poskušamo najprej sprejeti in potem tudi odpraviti (npr. težave v partnerstvu, čustveni in vedenjski odzivi staršev itd.).

S takim ravnanjem starši otroku sporočamo, da ga slišimo, razumemo in ga sprejemamo. Da sprejemamo odgovornost za srečo in zdravje nas samih, naših otrok ter naše družine. Otroka razbremenimo ter s tem odpremo prostor bolj pozitivnim čustvenim odzivom otroka.

Categories: Odnosi in družina

Intervju z Meto Tavčar: Partnerska terapija

Meta Tavčar, imago partnerska terapevtka

Kako delujejo naši možgani: imago partnerska terapevtka svojim parom razloži, kako delujejo naši možgani, ki so sestavljeni iz dveh delov. Prvi del, ki je evolucijsko star že milijone let, skrbi samo za to, da gleda, ali je ta, ki stoji nasproti mene, moj sovražnik ali prijatelj. Ta del se lahko pomiri samo, če je varen. Zato določena struktura dialoga, ki jo imago partnerski terapevt uči, paru omogoča, da ta del možganov ne “popeni” prehitro. Potem je pa še drugi del možganov, to so novi možgani, ki nam omogoča, da smo odrasli, da smo samozavestni in lahko izbiramo, kaj bomo počeli. Že samo s to razlago se par tako umiri, da vidi, da se ne bo treba strinjati s tem, kar bosta slišala, če se bosta želela razumeti. Ker cilj ni strinjanje, ampak razumevanje.

Preberi celoten intervju

Categories: Intervjuji in mediji, Odnosi in družina