Ko ima težave otrok, ima težave družina

Saša Ribič
04/04/2016

Zdi se, da starši (in stroka) še vedno v veliki meri na otroka s »čustvenimi ali vedenjskimi težavami« (jaz rajši uporabim besede otrokovi čustveni in vedenjski odzivi) gledamo kot na malega bolnika, ki ga je treba ozdraviti, popraviti, prevzgojiti in potem vrniti v družino (medicinski model). Premalo se zavedamo, da otrok živi v določenem okolju, z določenimi stiki in odnosi ter se nanje odziva na načine, ki so njemu blizu in ki jih zmore.

Tako velikokrat doživim, da na družinsko psihoterapijo starši zmotno pripeljejo otroka, mladostnika s pričakovanji, da se bomo v terapiji ukvarjali samo z otrokom, se pogovarjali samo o njemu, z njim in težave bodo izginile. Ko terapijo zelo hitro usmerim na starše, kot edine zmožne, da zares spreminjajo, vplivajo na družinsko življenje na vseh nivojih, se večinoma skrijejo za svoje obrambne zidove in pogosto ne pridejo več. S takim vedenjem, odzivi in prepričanji nalagajo otroku ogromno odgovornost za srečo in zdravje v družini. Seveda starši tega ne počnejo nalašč. Tako stališče je pač še vedno prevladujoče v družbi in žal še vedno pogosto tudi v stroki.

Zakaj torej družinska psihoterapija?

  • Da preusmerimo pozornost z otrokovih simptomov na iskanje rešitev.
  • Da ozavestimo vire moči celotne družine, da bodo zmogli korake k rešitvam.
  • Da s starši poiščemo prave vzroke za otrokove čustvene in vedenjske odzive ter jih z vso odgovornostjo odraslih poskušamo najprej sprejeti in potem tudi odpraviti (npr. težave v partnerstvu, čustveni in vedenjski odzivi staršev itd.).

S takim ravnanjem starši otroku sporočamo, da ga slišimo, razumemo in ga sprejemamo. Da sprejemamo odgovornost za srečo in zdravje nas samih, naših otrok ter naše družine. Otroka razbremenimo ter s tem odpremo prostor bolj pozitivnim čustvenim odzivom otroka.