Kategorija: Duševno zdravje

POT SPREMEMBE

Simbolična fotografija – pot spremembe

Pot spremembe se začne z ZAVEDANJEM, da imamo težavo, oviro ali z zavedanjem, da od življenja ali sebe želimo kaj več. Sliši se precej logično, ampak velikokrat za obrambnimi mehanizmi, ki smo jih nezavedno razvili skozi življenje (da nam pomagajo seveda), ne vidimo našega resničnega jaza in naših resničnih potreb. Zato nas včasih obiščejo »prijazni zvončki« v obliki tesnobe, depresivnosti, razdraženosti, telesnih simptomov idr., ki nam pridejo povedati, da je čas, da se ustavimo, si prisluhnemo in gremo morda na pot spremembe.

Na tej točki se začne proces SPREJEMANJA. Ja, drugi korak na poti spremembe je sprejemanje. V procesu osebnostne (in tudi duhovne) rasti se pravzaprav učimo sebe sprejemati v celoti ali celosti kot smo: z vsemi svojimi ranami in žalostjo, z  zamerami in jezo, sprejemati svoje obrambne mehanizme ter simptome, sprejemati svoje najbolj primarne potrebe in tudi darove. To je najdaljši, najtežji a tudi najbolj zanimiv ter navdihujoč del poti spremembe.

In končno se zgodi SPREMEMBA! Ponavadi kar sama od sebe, čez noč, velikokrat je najprej niti ne opazimo. Morda nam bo kdo rekel: »Hej, spremenil/-a si se!« In v srčku začutimo veselje ter hvaležnost: za zavedanje, za sprejemanje, za spremembo.

Info 040552797; ribic.sasa@gmail.com

Categories: Duševno zdravje

Danes je SVETOVNI DAN DUŠEVNEGA ZDRAVJA

Travniške rastline

Kako mi je pri srcu ta dan! Ne samo, da je krasen datum v meni ljubi jeseni, vedno mi obudi lepe spomine na leta, ko sem kot nadobudna pedagoginja in kasneje študentka psihoterapije delala na Ozari (NVO na področju duševnega zdravja). Na Ozari smo se s sodelavci, prostovoljci in uporabniki programa na ta dan še posebej skrbno pripravili, se ga skupaj veselili in ga praznovali. Ja, praznovali! Kljub temu, da smo v poslanici navadno opozarjali na razširjenost težav v duševnem zdravju, na pomanjkanje prepotrebne pomoči na vseh nivojih, smo v naši skupnosti ta dan slavili druženje, medsebojno pomoč in podporo, zdravilno odpiranje drug drugemu, povezanost, kreativnost in humor… torej, duševno zdravje. Vedno znova se s hvaležnostjo v srcu spomnim dragocenih trenutkov, dragocenih stikov in dragocenega učenja ter izkušenj.

In kako smo danes kot družba na področju duševnega zdravja? S še višjimi statistikami, s še večjimi potrebami, dolgimi čakalnimi vrstami, s samoplačniškimi storitvami za marsikatero dejavnost na tem področju, premalo sredstvi… Zato je še posebej pomembno, da govorimo o duševnem zdravju, da ga spodbujamo, da demistificiramo duševne motnje in destigmatiziramo osebe, ki imajo težave v duševnem zdravju.

Kako bi sama v tem trenutku definirala duševno zdravje? Duševno zdravje je, ko so vsa področja našega življenja živa, pretežno stabilna in zadovoljujoča. Če pa katero področje trenutno šepa, imamo vire (sposobnosti, moč, voljo, socialno mrežo…), da to življenjsko področje na novo postavimo, razvijamo ali (vsaj) osmislimo trenutno situacijo, se z njo pomirimo. Ko smo pretežno zadovoljni in pomirjeni. Ko zmoremo dajati in prejemati. Ko imamo dovolj srečnih trenutkov in dovolj smeha v našem vsakodnevnem življenju. Ko čutimo, da smo kos življenjskim izzivom. Zdaj se ustavim;.)

Ob Svetovnem dnevu duševnega zdravja vam želim vse to in še kaj, kar bi sami dodali!

Categories: Duševno zdravje

KAKO JE S SMRTJO V NAŠI DRUŽBI?

Simbolična fotografija – smrt in izguba

Opazila sem, da se v naši šoli učitelji ne pogovarjajo z učenci o smrti, ko do nje pride. Do otrok seveda pride informacija in potem se o tem pogovarjajo med seboj. Kar nakazuje na njihovo potrebo o tem, da bi o smrti govorili. Krasno bi bilo, če bi imeli odraslega sogovornika, ki bi vodil pogovor o smrti.

Situacijo v šoli mirno preslikamo na splošen odnos do smrti v naši družbi danes. Kot mnogi življenjski procesi je tudi smrt institucionalizirana. Umiranje in priprava na pogreb so popolnoma umaknjeni iz kroga bližnjih, ostane nam le še obred pogreba, ki je skupaj z izrekanjem sožalj dolg morda tri ure. V osrčju Istre kjer živim, še ohranjajo običaj, da osebe, ki so poznale umrlega, obiščejo družino, prinesejo kaj sladkega, z njimi posedijo in obujajo spomine na drago osebo. To je del obredja, ki nam je nekoč osmišljalo smrt kot neizogibni del življenja.

Zdi se, da bolj ko odmikamo smrt od življenja (ne samo z njeno institucionalizacijo, ampak tudi z marketinškim mitom o večni mladosti in nesmrtnosti), močnejši postaja strah pred njo. Strah pred smrtjo je popolnoma naraven in ni nič narobe z njim saj nas v marsikateri situaciji zaščiti, varuje. Problematičen nastane, ko nas v obliki tesnobe začne hromiti v vsakodnevnem življenju. In zgleda je le te vedno več prisotne med ljudmi.

Cenjeni eksistencialni psihoterapevt Irvin D. Yalom je napisal krasno knjigo o strahu pred smrtjo z naslovom »Strmenje v sonce«. V njej osmišlja strah pred smrtjo kot tisti motivator, ki nam v resnici lahko bogati življenje, spodbuja osebno rast, krepi naše medosebne odnose, odnos do sebe in do sveta.

Podobno kot je davno že zapisal slovenski pesnik Anton Aškerc v svoji »Čaši nesmrtnosti«:

Leka iščeš, mladi Abduraman,
leka rad bi, ki nesmrtnost daje,
pil zdravilo, ki ti večnost daje?
Iskal leka takega pri vračih,
iskal že si ga pri čarodejih –
prevarili pa so vsi te kruto …
Sam imaš jo, čašo čarodejno,
sam naredi pitje si nesmrtno!
Čaša tvoja je – življenje tvoje!
Sam napolni z večnosti jo lekom!
Čaša tvoja je življenje tvoje.

Categories: Duševno zdravje, Odnosi in družina

IZOLA: Pogovor s pedagoginjo in sistemsko psihoterapevtko Sašo Ribič

Saša Ribič v intervjuju

Pot do boljših osebnih odnosov

Ob finančni in gospodarski krizi se večinoma poudarja zgolj probleme povezane s premoženjskim stanjem, vendar ne gre zanemariti niti psihološkega vidika oziroma posledic, ki jih lahko pusti kriza na duševnem zdravju ljudi. Tovrstne posledice za zdaj niso množično navzoče, a večji razmah pričakujejo v prihodnjih mesecih, saj so psihološki učinki krize razpoznavni šele z zamikom. »Za ljudi je že sam razglas recesije v vsakem primeru depresivno svarilo« pove na začetku najinega intervjuja Saša Ribič, univ. dipl. pedagoginja in sistemska psihoterapevtka, sicer pa tudi dejavna članica izolske Borze znanja, ki deluje znotraj Mestne knjižnice Izola, v okviru katere Saša Ribič in njeni sodelavci iz Centra za psihoterapijo in psihosocialno pomoč iz Kopra mesečno prirejajo predavanja in delavnice na temo duševnega zdravja, medosebnih odnodov in osebnostne rasti.

  • Saša, so vas v zadnjem obdobju že obiskali ljudje, ki jim je kriza/recesija »zagrenila« življenje?

Lahko potrdim le, da so med profili, ki se ukvarjajo s psihosocialno pomočjo, napovedi, da bo v prihodnosti vedno več ljudi potrebovalo psihoterapijo. Mislim pa, da je najprej naša vloga psihoterapijo ljudem približati kot možnost zdravljenja in celjenja, zato se že vnaprej zahvaljujem za tale intervju. Naša izkušnja je, da z vsakim prispevkom oziroma predstavitvijo koga nagovorimo, da potem pokliče; potreba je morda premagala strah in tabu: “Psihoterapija je samo za tiste, ki imajo resne težave v duševnem zdravju!” Ljudje morajo najprej pri sebi prepoznati potrebo po spremembi, močno željo, da se nekaj premakne v njihovem življenju. Le takrat bo psihoterapija uspešna.

  • Kaj torej je psihoterapija? Kako pomagate osebam, ki pridejo k vam?

Ko govorim o “nas” naj najprej povem, da smo skupina psihoterapevtov z Obale pred dobrim letom ustanovili društvoCenter za psihoterapijo in psihosocialno pomoč Koper z namenom, da javnosti predstavimo in ponudimo psihoterapijo na enem mestu. V ta namen imamo odprto telefonsko številko 030 924 599. Prihajamo iz različnih psihoterapevtskih smeri, sama pa sem sistemska družinska psihoterapevtka, zato vam bom psihoterapijo predstavila iz perspektive sistemske psihoterapije. Delam s posamezniki, pari in družinami, vedno z vidika, da je posamezna oseba del ožjega, torej družinskega, in del širšega sistema, ki vplivata nanjo in na katera povratno vpliva tudi vsak posameznik. Zakaj je to pomembno? Včasih imamo občutek, da nas življenje s svojimi področji kar vozi skozi čas in da nimamo moči in vpliva teh področij (to je lahko npr. delo ali partnerski odnos) spreminjati. Počutimo se nemočne karkoli narediti. Med psihoterapijo, ki je zaupni pogovor med terapevtom in osebo (klientom), osvetlimo drugačen pogled na našo aktivnost kot možnost spreminjanja našega življenja. Med pogovorom s terapevtom osvetlimo svoj problem, ga pogledamo z različnih perspektiv, lahko iščemo in odpravljamo vzroke zanj. Vendar smo hkrati usmerjeni v cilj, v tisti čisto konkretno pozitivno spremembo, ki si jo želimo. To je vizija, ki si jo lahko predstavljamo z vsemi slikami, zvoki in občutki, kot smo to pogosto počeli, ko smo bili še otroci. Zato je moje prvo vprašanje klientu vedno: “Kaj bo drugače v vašem življenju, ko boste zadnjič stopili skozi vrata te sobe?” Ko imamo vizijo in konkreten cilj oz. izhode, skupaj iščemo tiste vire moči in zdrave dele, ki vam lahko pomagajo pri doseganju spremembe. Potem sledi vaša aktivnost. Psihoterapija je vaše delo in vaša sprememba. Mi vas pri tem usmerjamo, spremljamo, spodbujamo, vam pomagamo, da gre v za vas pravo smer.

  • Kdo torej prihaja k vam? Kakšne težave pomagate reševati?

Posameznikom, parom in družinam pomagamo do bolj zadovoljivih odnosov. Pomagamo, da začutijo, kaj želijo v življenju in se tja tudi usmerijo. Da osebnostno zorijo in se spreminjajo v bolj zadovoljne in samozavestne osebe (posameznike). Pomagamo v duševnih stiskah kot so npr. depresija, tesnoba, panični napad, motnje hranjenja, odvisnosti idr. Psihoterapija lahko pomaga odpravljati tudi nekatere telesne simptome in bolečine, ki so povezane z nezadovoljstvom v življenju. Kot družinska psihoterapevtka pomagam družinam, katerih otroci trpijo s simptomi kot so na primer močenje postelje, nemirnost, pretirana žalost in apatija ali obsesivno kompulzivne motnje, težave pri učenju in drugimi. Naj poudarim, da se psihoterapija ne izključuje z zdravljenjem z zdravili in da je v tem primeru potrebno tudi naše sodelovanje z zdravniki.

  • Kaj v okviru Centra za psihoterapijo in psihosocialno pomoč Koper pripravljate za to jesen?

V oktobru bomo nadaljevali s predavanji na različne aktualne teme osebnostne rasti, medsebojnih odnosov, odnosa do življenja, težav in reševanja le teh. Nadaljevali bomo tudi z delavnicami za manjše skupine, s katerimi smo maja in junija v okviru ciklusa predavanj že uspešno začeli. To so delavnice na teme: prevare, zdravje – več kot odsotnost bolezni, delavnica za starše, medsebojni odnosi in komunikacija. Na različnih osnovnih šolah bomo v okviru projekta “Družinski center za psihoterapijo in psihosocialno pomoč” izvajali “Šolo za iniciativne starše”, ki bo potekala v obliki rednih interaktivnih izkustvenih delavnic za starše vrtčevskih in osnovnošolskih otrok. Ves čas pa seveda izvajamo individualno, partnersko in družinsko psihoterapijo.

  • In za konec?

Želela bi si, da bi se več družin odločilo poiskati pomoč, saj so simptomi, ki se pojavijo pri otroku, navadno le odsev odnosov v družini (med partnerjema ali med starši in otroci), psihoterapija pa je uspešna ravno v izboljšanju osebnih odnosov in komunikacije. Ta proces pa seveda vsak družinski član začne pri sebi, pri svojem odnosu do samega sebe in svojega življenja. Samo zadovoljni posamezniki lahko imajo zadovoljne odnose.OBJAVLJENO: Mesečnik PN Istra, 26. Avgust 2009 – št.8

Categories: Duševno zdravje, Intervjuji in mediji