Kategorija: Ranljivost

MOŠKA RANLJIVOST

Srce iz kamna

Pred časom sem pisala o ranljivosti, kaj je in kako lahko v njej najdemo moč za okrevanje in spremembe. V zadnjem času pa me še posebej zanima moška ranljivost. Ker moški niso imuni nanjo. So človeška bitja, ki jih v življenju sreča, zaznamuje marsikaj. Težko otroštvo, nesreče v družini, bolezni, brezposelnost, mobing ali finančni zlom, ločitev, poškodba… V takih okoliščinah se vsi počutimo ranljive.

V ranljivosti moški največkrat čutijo nemoč, sram, občutek neuspeha, manjvrednosti, izgubo nadzora, odvisnost od drugega, strah pred zavrnitvijo… Če je moški skozi evolucijo deloma razvijal vlogo pridobivanja virov, tekmovanja in zaščite potomcev, je razumljivo, da so lahko neuspeh, izguba statusa, fizična nemoč ali nezmožnost preskrbe zanj pomembni. Toda družba lahko te predispozicije dodatno okrepi v zelo konkretno pravilo: »Pravi moški mora biti močan, uspešen, samostojen in sposoben preskrbeti svojo družino.«

Moški imajo močna družbena pričakovanja, način, kako so bili socializirani, ukoreninjena v sebi, zato se jim ob stiku z ranljivostjo vklopijo močni obrambni mehanizmi. Z njimi se nemalokrat strah pretvori v jezo, nemoč v kontrolo, sram v napad,  negotovost v dokazovanje, potrebo po bližini v seksualnost, občutek neuspeha v perfekcionizem, strah pred izgubo v posesivnost/kontrolo, občutek zavrnitve v razvrednotenje druge osebe, osamljenost v delo, žalost v umik. Do določene mere so nekateri obrambni mehanizmi lahko konstruktivni, nam pomagajo rešiti situacijo. Velikokrat pa se na žalost prelevijo v škodljivo simptomatiko: odvisnost, hude težave v odnosih, depresivnost, anksioznost.

Ko govorimo o moški ranljivosti, moramo posebej izpostaviti, da ne le, da moški ne prepozna in ne zmore biti v stiku s svojo ranljivostjo, ampak četudi jo, jo bo zelo težko z drugimi delil ali poiskal pomoč. Obe komponenti ranljivosti – prepoznavanje in stik z njo ter povezovanje z drugimi v njej, so lahko za moškega zaradi socialno kulturnega vpliva veliko večji izziv kot za žensko.

Vendarle, ko se pogovarjam s kolegi in kolegicami s področja psihoterapije in psihosocialne pomoči, kaže, da se moški začenjajo zavedati drugačne realnosti: da lahko čutijo boleča čustva in občutke, da je ok poiskati pomoč, da je varno pokazati svojo ranljivost in da se v tem kaže moč okrevanja (in ne šibkosti kot je veljavno prepričanje)

Ko lahko svojo ranljivost prepoznamo, jo sprejmemo in jo zmoremo deliti z drugimi, se nam ni več treba toliko boriti proti njej. Ni nam je treba skrivati. Ni je treba zanikati. Ni je treba preoblikovati v jezo. Ni je treba utopiti v delu, alkoholu, spolnosti ali drugih načinih bega pred sabo. Ko lahko rečemo:»Strah me je. To me je prizadelo. Ne vem, kaj naj naredim. Potrebujem pomoč. Ne zmorem sam.«, se lahko začne proces povezovanja s sabo.

In ker ranljivost ni samo razkrivanje bolečine, ampak je tudi možnost, da nas drugi zares spozna, se preko ranljivosti povežemo tudi z drugim človekom. Da partner ve, kaj se dogaja v nas. Da otrok vidi, da je tudi odrasel človek lahko prestrašen, žalosten ali negotov – in da to ne pomeni, da je z njim nekaj narobe. Da prijatelju ni treba vedno samo reči: »Greva na pivo«, ampak lahko nekoč tudi: »Ej, zadnje čase mi ni dobro.« Da lahko sprejmemo pomoč, ne da bi se zaradi tega počutili manjvredne. Na takšen način ranljivost poveča občutek povezanosti. Ko se odpremo in doživimo, da nas drugi ne zavrne, ne zasmehuje in ne razvrednoti, dobimo novo izkušnjo: »Lahko pokažem, kaj se dogaja v meni, in še vedno ostanem sprejet.« To je pomembna izkušnja še posebej za moške, ki so se skozi življenje naučili, da bodo vse zmogli sami.

Morda se prav tukaj začne spreminjati predstava o moči. Namesto: »Zmorem sam. Ne smem pokazati strahu. Moram imeti vse pod nadzorom.«, si iz drugačne notranje moči lahko rečemo: »Vem, kdaj potrebujem drugega. Čutim strah in kljub temu naredim, kar je potrebno. Zmorem ostati v stiku s sabo tudi takrat, ko ne morem nadzorovati vsega.«

CILJ RANLJIVOSTI NI, DA BI MOŠKI POSTALI »BOLJ ČUSTVENI« ALI DA BI OPUSTILI LASTNOSTI, KI SO JIM POMAGALE PREŽIVETI IN SKRBETI ZA DRUGE. CILJ JE LE, DA IMAJO VEČ MOŽNOSTI. Da lahko izberejo, kdaj bodo močni in kdaj bodo prosili za pomoč. Kdaj bodo ukrepali in kdaj bodo obstali ob svojem občutku. Kdaj bodo zaščitili druge in kdaj dovolili, da nekdo zaščiti njih. Da jim ni treba svoje vrednosti dokazovati s tem, da nikoli ne potrebujejo nikogar.

Ranljivost zato ni nasprotje moči. Morda je del zrele moči prav sposobnost, da si dovolimo biti človek – tudi takrat, ko nas je strah, ko ne vemo, ko izgubimo, ko potrebujemo drugega. In morda je največja moč ranljivosti prav v tem, da nam ni več treba bežati pred sabo. Je sposobnost, ki nam lajša in bogati življenje, nam daje moč ter nas vodi v osebni rasti.

Categories: Ranljivost

ALI SE V RANLJIVOSTI SKRIVA MOČ?

Rdeče srce na železniških tirih

Kako bi si odgovorili na prvo žogo? Prevladujoče v družbi ranljivost ni nekaj kar bi kazali navzven. Kar je razumljivo v luči materialnega preživetja. Ko jo tako zakrivamo pred drugimi pa jo nemalokrat zakrijemo in skrijemo tudi sami pred seboj.

Kaj je ranljivost in zakaj nam je težko biti v stiku z njo? Ranljivost je sposobnost, da zmoremo biti v stiku s svojimi bolečimi čustvi in ob tem nelagodnimi občutki. Da jih zmoremo sprejeti kot del sebe, jih dihati, deliti, da bi nas učili in nam kazali, kdo vse smo in kakšne vse možnosti v življenju imamo.

Ko v družini nimamo zgleda, kako čustvo prepoznati, ga poimenovati in v skladu z njim delovati v naše dobro in namesto tega opazujemo naše starše, kako delujejo v svojih obrambnih mehanizmih (po svojih najboljših močeh seveda), postane to naš privzeti način čustvenega življenja. Ko starši večkrat spregledajo naše čustvene potrebe, začnemo iskati načine, kako po drugi poti priti do zadovoljitve le teh. Ti načini so naši obrambni mehanizmi, ki jih prinesemo v naše odraslo življenje. In sedaj se pod njimi skrivajo ne le naše primarne potrebe po bližini, slišanosti in sprejetosti, temveč tudi vse bolečine ob zavrnitvi, neslišanosti in nesprejetosti.

Obrambni mehanizmi so nam pomagali na dveh nivojih: zdržati bolečino ob nezadovoljitvi naših potreb ter kljub vsemu pridobiti tudi nekaj teh zadovoljitev zase. Hkrati postanejo način, kako zadovoljujemo svoje potrebe ter privzeti vzorec, ki ga ni tako lahko spreminjati.

Ampak je mogoče! Odgovor se skriva v ranljivosti. Ki je sposobnost. Torej veščina, ki se je lahko učimo in naučimo v kateremkoli obdobju našega življenja.

In kako se v ranljivosti poraja moč? Skozi ranljivost prepoznavamo naše resnične potrebe. Si jih preko ranljivosti dovolimo tudi izraziti in jih zadovoljiti. Tako pridobimo izkušnjo, moč in pogum, da se odpremo bližnjim, jim ponovno zaupamo. Prebujamo čustva bližine, ki nas podpirajo in odpirajo svetu. Čutimo se bolj povezane s samimi seboj in z drugimi. Ko sami sebe slišimo, sprejemamo in hkrati čutimo podporo in zaupanje bližnjih, se spontano bolj realiziramo v življenju, hodimo po poti, ki je naša in izpolnjujoča. Ob tem smo odprti za prebujanje naših virov moči, za učenje, za rast, za novo…

1 Comment Categories: Ranljivost