MOŠKA RANLJIVOST

Srce iz kamna

Pred časom sem pisala o ranljivosti, kaj je in kako lahko v njej najdemo moč za okrevanje in spremembe. V zadnjem času pa me še posebej zanima moška ranljivost. Ker moški niso imuni nanjo. So človeška bitja, ki jih v življenju sreča, zaznamuje marsikaj. Težko otroštvo, nesreče v družini, bolezni, brezposelnost, mobing ali finančni zlom, ločitev, poškodba… V takih okoliščinah se vsi počutimo ranljive.

V ranljivosti moški največkrat čutijo nemoč, sram, občutek neuspeha, manjvrednosti, izgubo nadzora, odvisnost od drugega, strah pred zavrnitvijo… Če je moški skozi evolucijo deloma razvijal vlogo pridobivanja virov, tekmovanja in zaščite potomcev, je razumljivo, da so lahko neuspeh, izguba statusa, fizična nemoč ali nezmožnost preskrbe zanj pomembni. Toda družba lahko te predispozicije dodatno okrepi v zelo konkretno pravilo: »Pravi moški mora biti močan, uspešen, samostojen in sposoben preskrbeti svojo družino.«

Moški imajo močna družbena pričakovanja, način, kako so bili socializirani, ukoreninjena v sebi, zato se jim ob stiku z ranljivostjo vklopijo močni obrambni mehanizmi. Z njimi se nemalokrat strah pretvori v jezo, nemoč v kontrolo, sram v napad,  negotovost v dokazovanje, potrebo po bližini v seksualnost, občutek neuspeha v perfekcionizem, strah pred izgubo v posesivnost/kontrolo, občutek zavrnitve v razvrednotenje druge osebe, osamljenost v delo, žalost v umik. Do določene mere so nekateri obrambni mehanizmi lahko konstruktivni, nam pomagajo rešiti situacijo. Velikokrat pa se na žalost prelevijo v škodljivo simptomatiko: odvisnost, hude težave v odnosih, depresivnost, anksioznost.

Ko govorimo o moški ranljivosti, moramo posebej izpostaviti, da ne le, da moški ne prepozna in ne zmore biti v stiku s svojo ranljivostjo, ampak četudi jo, jo bo zelo težko z drugimi delil ali poiskal pomoč. Obe komponenti ranljivosti – prepoznavanje in stik z njo ter povezovanje z drugimi v njej, so lahko za moškega zaradi socialno kulturnega vpliva veliko večji izziv kot za žensko.

Vendarle, ko se pogovarjam s kolegi in kolegicami s področja psihoterapije in psihosocialne pomoči, kaže, da se moški začenjajo zavedati drugačne realnosti: da lahko čutijo boleča čustva in občutke, da je ok poiskati pomoč, da je varno pokazati svojo ranljivost in da se v tem kaže moč okrevanja (in ne šibkosti kot je veljavno prepričanje)

Ko lahko svojo ranljivost prepoznamo, jo sprejmemo in jo zmoremo deliti z drugimi, se nam ni več treba toliko boriti proti njej. Ni nam je treba skrivati. Ni je treba zanikati. Ni je treba preoblikovati v jezo. Ni je treba utopiti v delu, alkoholu, spolnosti ali drugih načinih bega pred sabo. Ko lahko rečemo:»Strah me je. To me je prizadelo. Ne vem, kaj naj naredim. Potrebujem pomoč. Ne zmorem sam.«, se lahko začne proces povezovanja s sabo.

In ker ranljivost ni samo razkrivanje bolečine, ampak je tudi možnost, da nas drugi zares spozna, se preko ranljivosti povežemo tudi z drugim človekom. Da partner ve, kaj se dogaja v nas. Da otrok vidi, da je tudi odrasel človek lahko prestrašen, žalosten ali negotov – in da to ne pomeni, da je z njim nekaj narobe. Da prijatelju ni treba vedno samo reči: »Greva na pivo«, ampak lahko nekoč tudi: »Ej, zadnje čase mi ni dobro.« Da lahko sprejmemo pomoč, ne da bi se zaradi tega počutili manjvredne. Na takšen način ranljivost poveča občutek povezanosti. Ko se odpremo in doživimo, da nas drugi ne zavrne, ne zasmehuje in ne razvrednoti, dobimo novo izkušnjo: »Lahko pokažem, kaj se dogaja v meni, in še vedno ostanem sprejet.« To je pomembna izkušnja še posebej za moške, ki so se skozi življenje naučili, da bodo vse zmogli sami.

Morda se prav tukaj začne spreminjati predstava o moči. Namesto: »Zmorem sam. Ne smem pokazati strahu. Moram imeti vse pod nadzorom.«, si iz drugačne notranje moči lahko rečemo: »Vem, kdaj potrebujem drugega. Čutim strah in kljub temu naredim, kar je potrebno. Zmorem ostati v stiku s sabo tudi takrat, ko ne morem nadzorovati vsega.«

CILJ RANLJIVOSTI NI, DA BI MOŠKI POSTALI »BOLJ ČUSTVENI« ALI DA BI OPUSTILI LASTNOSTI, KI SO JIM POMAGALE PREŽIVETI IN SKRBETI ZA DRUGE. CILJ JE LE, DA IMAJO VEČ MOŽNOSTI. Da lahko izberejo, kdaj bodo močni in kdaj bodo prosili za pomoč. Kdaj bodo ukrepali in kdaj bodo obstali ob svojem občutku. Kdaj bodo zaščitili druge in kdaj dovolili, da nekdo zaščiti njih. Da jim ni treba svoje vrednosti dokazovati s tem, da nikoli ne potrebujejo nikogar.

Ranljivost zato ni nasprotje moči. Morda je del zrele moči prav sposobnost, da si dovolimo biti človek – tudi takrat, ko nas je strah, ko ne vemo, ko izgubimo, ko potrebujemo drugega. In morda je največja moč ranljivosti prav v tem, da nam ni več treba bežati pred sabo. Je sposobnost, ki nam lajša in bogati življenje, nam daje moč ter nas vodi v osebni rasti.

Categories: Ranljivost