Info

Delam v Kopru

   

Za informacije in dogovor o srečanjih me lahko pokličete ali mi pišete:

GSM: 040 552 797

This e-mail address is being protected from spambots. You need JavaScript enabled to view it

 
Domov Članki Kaj je depresija, kako jo prepoznamo in zdravimo

 KAJ JE DEPRESIJA, KAKO JO PREPOZNAMO IN ZDRAVIMO

(pripravila: Saša Ribič)

Se počutite kdaj potlačeni, žalostni, brez volje, energije in veselja do dela ter druženja? Vas to hkrati še jezi ali spravlja v obup in občutke krivde?

Verjetno vsi kdaj doživljamo dni, ko naše razpoloženje ustreza zgornjemu opisu. Govorimo o depresivnem razpoloženju. Vendar pa to še ni depresija, bolezen, ki je čedalje bolj razširjena v zahodnem svetu in je najbolj pogosta duševna motnja, zaradi katere trpi vsaj enkrat v življenju ena od šestih oseb. 

Kdaj torej govorimo o depresiji?

Depresijo kot motnjo prepoznamo po skupku znakov, ki povzročajo telesne in psihološke spremembe ter spremembe v posameznikovem socialnem življenju. Telesni znaki so dnevno spreminjanje razpoloženja, motnje spanja, apetita in želje po spolnosti, izguba motivacije, volje, energije in utrujenost, nezmožnost uživanja oz.hrepenenja in navdušenja, obraz brez izraza. Psihološke znake prepoznamo kot potrtost ali občutek notranje praznine; občutke krivde, manjvrednosti, obupa in nemoči; tesnobo s spremljajočimi znaki (bolečine v prsih, razbijanje srca, glavobol, prebavne motnje, potenje, težko dihanje, bolečine drugod po telesu); potem znižano strpnost, izrazitejšo impulzivnost in napadalnost; ter motnje koncentracije in spomina. Znaki, ki ovirajo socialno življenje osebe so izguba zanimanja za druge ljudi, zapiranje vase, opuščanje aktivnosti, ki so bile prej v užitek, nezanimanje za izgled in osebno higieno, zmanjšana učinkovitost pri delu. Pri moških se depresija pogosteje kaže še drugače: kot zmanjšana toleranca za stresne dogodke, napadi jeze, občutek izgorelosti, pretirana telesna dejavnost ali izguba zanimanja za delo ali šport, nasilnost, zloraba alkohola in drog. Pri obeh spolih ter pri mladih se poveča nevarnost samomora. Žalost kot posledica depresije je veliko krat opisana kot neizbežna in bolj boleča kot običajna žalost. Depresija je lahko tako huda, da oseba ne prepozna simptomov. Mnogo simptomov je odkritih šele, ko oseba prične z okrevanjem. Našteli smo večino simptomov, ki pa jih posameznik ne nujno doživlja vse. Da lahko ocenimo znake kot depresivno motnjo in ne začasno razpoloženje, mora trajati nekaj ključnih in več ostalih znakov vsaj dva tedna. Oseba z znaki depresivne motnje in njeni najbližji to občutijo kot hudo breme.

In kaj so vzroki depresije?

Pri razvoju depresije gre za vplivanje različnih dednostnih in okoljskih dejavnikov, ki višajo ranljivost posameznika. Na kakšen način se depresija dedno prenaša še ni raziskano, čeprav pokazatelji za to obstajajo. Veliko bolj očitno pa na razvoj depresije vpliva psihosocialno okolje in z njim:  dolgotrajnejše bremenitve kot so finančne težave, brezposelnost, telesna obolenja, bolezni bližnjih, za katere skrbimo; težave v medosebnih odnosih, npr. odsotnost zaupne osebe, konfliktni odnosi, vzgoja v primarni družini; težki življenjski dogodki in prelomnice kot so smrt, ločitev, selitev, porod, menjava službe, upokojitev itd. Depresija je bolj pogosta pri ljudeh, ki so v življenju doživeli travmo, spolno ali fizično zlorabo, invalidnost, izgubo ljubljene osebe v mladih letih, alkoholizem ali nepopolno družinsko strukturo. Pri odraslih je najpogostejši vzrok za depresivno epizodo izguba partnerja. Ženske so v fazi večjega tveganja v obdobju med nosečnostjo ali v prvih mesecih po nosečnosti.

Kako' resna' je depresija in kako (si) lahko pomagamo?

Kot smo omenili, je depresija najpogostejša bolezen, ki prizadene duševno zdravje ljudi zahodnega sveta. Pri tem ženske zbolijo dvakrat pogosteje kot moški. Vsak trenutek je depresiven vsak dvajseti med nami. Depresija je resna motnja, ki ogroža psihosocialno življenje posameznika, ki zanjo trpi kot tudi njegove družine. Zato je potrebno depresijo prepoznati, jo sprejeti kot bolezen kot je vsaka druga in jo pravilno zdraviti. Zaradi stigmatizacije in pomanjkanja informacij, je morda najtežji prvi korak prepoznavanja in sprejemanja depresije (pri sebi ali svojcu). Depresija ni nobena sramota, prizadene lahko vsakogar, ne glede na družbeni status, starost, spol ali izobrazbo. Pomembno je, da oseba z znaki depresije razume in verjame, da je depresija bolezen, ki se uspešno zdravi in ne znak osebne slabosti ali njene nesposobnosti. Oseba, ki trpi z zgoraj opisanimi znaki naj poišče pomoč osebnega zdravnika, zdravnika psihiatra ali psihoterapevta. Tudi če poznamo povod ali vzrok za depresijo, potrebujemo zdravljenje z zdravili in/ali terapevtovo pomočjo. Zdravila, ki pomagajo zmanjšati znake depresije so antidepresivi, ki jih predpiše osebni zdravnik ali zdravnik psihiater. Antidepresive moramo jemati neprekinjeno nekaj tednov, da zvišajo nivo nevrotransmiterjev v naših možganih, kar doživimo kot boljše razpoloženje. Delovanje zdravila je odvisno od vsakega posameznika in od vrste antidepresiva. Pomembno je vedeti, da depresije ne zdravimo s pomirjevali, ta problem le odlagajo, zasvajajo in povečujejo verjetnost samomorilnega vedenja.  Vedeti moramo tudi, da zdravila odpravijo znake depresije, ne pa tudi vzroke, okoliščine ali vedenja, ki so pripeljala do bolezni. S psihoterapevtovo pomočjo v prvi fazi predvsem stabiliziramo naše počutje in razpoloženje, potem pa preko pogovora odkrivamo nove bolj zdrave načine odzivanja na vsakodnevne situacije in odnose ter aktivno vnašamo spremembe v naše vsakodnevno življenje. Psihoterapevtsko delo je torej dejavno in težko, zahteva prevzem odgovornosti zase, za svoje zdravje, vendar pa prinaša zdravje, boljše počutje in zadovoljstvo na daljši rok.  

Osebe, ki so premagale depresijo ali so se naučile z njo kvalitetno živeti, nam  priporočajo sledeče:

  • Skušajte si organizirati čas in se zaposliti. Vsakdanje obveznosti razdelite na še obvladljive enote, pa četudi sta za začetek samo dve (prehranjevanje in spanje). Postopoma načrtujte še kakšno dejavnost.
  • Poiščite si osebo, ljudi, s katerimi se lahko pogovorite. Ljudje si radi pomagamo, zato ne oklevajte, zaupajte se komu od svojih, sošolki ali kolegu, zaupajte se virtualnim prijateljem na katerem od forumov za samopomoč, obiščite skupino za samopomoč, skratka podelite svojo težavo.
  • Ko vas temne misli in skrbi že skoraj povsem otopijo, jih vendarle skušajte pregnati z dejavnostjo: sprehodite se, odnesite smeti, pojdite v trgovino…
  • Počnite nekaj rednega in jasnega – odpravite se peš do prijatelja, ki ga sicer obiščete z avtom, sedite na kolo, dajte se prepričati najbližjim, da greste zraven na aktivnost, skratka prisilite se v gibanje.
  • Razdelajte temne misli: so res tako vseobsegajoče? Ljudje lahko resnično vidimo isti kozarec napol prazen ali napol poln: za začetek bo dovolj, če samo pomislite, da bi kdo drug na vašo zamršeno težavo lahko gledal povsem drugače – kot na nekaj ne ravno zanemarljivega, pač pa na problem, podobno zapleten kot drugi, ki je pač na poti zato, da ga rešimo. Zaupajte se komu in pozorno poslušajte, kaj vam ima povedati.
  • Poskusite žalost in obup spremeniti v jezo. Zadrževana čustva je zelo koristno vreči iz sebe – in bes je precej koristen način, če seveda pri tem ne trpi kdo od vaših bližnjih in to počnete v kontroliranih okoliščinah.
  • Obiščite zdravnika psihiatra ali psihoterapevta.
  • Razstavite problem na manjše kose, na še obvladljive sestavne dele. Lotite se vsakega posebej in počasi. Domislite se znanca, prijatelja, ki bi utegnil pomagati pri tem ali onem zapletu in se lotimo dela.
  • Prevzamite odgovornost zase, za svoje zdravje. Odločite se za življenje. Ali mislite na smrt ter da bo svojcem lažje, ko vas ne bo? Ne, ne bo jim lažje. Nasprotno, neskončno težje jim bo in menda velja, da se po samomoru bližnje osebe še dve generaciji tako prizadete družine ne uspeta pobrati.
  • Prihodnost je negotova. Pomemben  je današnji dan.
OBJAVLJENO: Primorski študentski univerzitetni časopis KAŽIN, 2008